Občina Tabor

Mladinski odsek PD Tabor že dolga leta soorganizira tabore mladih planincev na različnih lokacijah. Za letošnje leto je bila izbrana Čezsoča pri Bovcu. Vodji naše izmene sta že pripravila program in opravila ogledne ture za načrtovane planinske pohode, ko nas je v jutranjih urah 13. julija šokiralo obvestilo, da je hudo neurje, ki je pustošilo po Bovškem, uničilo večino šotorov, zato je taborjenje odpovedano.

V naši izmeni, ki smo jo tvorili PD Rečica ob Savinji, PD Šoštanj, PD Tabor in PD Velenje, smo se hitro dogovorili, da bomo tabor vseeno izpeljali. Iskanje nadomestne lokacije, ki bi bila cenovno sprejemljiva, je bil precejšen zalogaj, saj poiskati namestitev za okoli 85 ljudi ni enostavno. Preklicali smo preko 90 različnih koč in tabornih prostorov. Končno smo našli primeren prostor na Pohorju, v Dominikovem domu, ki je poleg namestitve z asfaltnimi igrišči omogočal tudi raznolike športne dejavnosti. Vodja tabora je takoj opravil ogledne ture, sestavil nov program pohodov, animacij in ostalih aktivnosti.

Ko smo mislili, da se je vse uredilo, je narava ponovno pokazala zobe. Slovenijo so prizadele stoletne oz. na nekaterih območjih tisočletne poplave. Vodstvo tabora in sodelujoči vodniki smo se odločili, da kljub tragičnemu dogodku, ki je prizadel marsikatere udeležence, tabor vseeno izpeljemo. Dom, ki smo ga najeli, in okolico poplave niso prizadele. Hkrati smo želeli vsaj malo razbremeniti starše in poskrbeti za otroke, prizadetim otrokom pa ponuditi teden brezskrbnih počitnic.

Dnevi so hitro minili in že je bila tu sobota, 12. avgust, ko se nas je pred POŠ Tabor zbralo 16 učencev, 4 vodniki, 1 animator in 2 kuharja. Letos smo bili Taborčani v kar močni zasedbi. Upamo, da bo drugo leto še večja. S kombijem in avtomobili smo se odpravili proti Slivniškemu Pohorju, kjer nas je pričakal Dominikov dom z dvema igriščema, možnostjo kurjenja tabornega ognja, kuhinjo in jedilnico. Kar pa je najpomembneje, bili smo na samem, zato glasnost udeležencev ni nikogar motila. Ko smo prispeli do doma, so nas že čakali vodniki, animatorji in ostalo osebje. Hitro so nas razporedili po sobah, nato pa smo se zbrali na asfaltnem igrišču, kjer sta nas vodji tabora seznanila s potekom tabora in pravili, ki smo se jih morali držati. Sledile so še spoznavne igre, večerja, igre z žogo in druženje ob tabornem ognju.

V nedeljo, 13. avgusta, smo se zbudili v lepo, sončno jutro. Za nekatere je bila noč prekratka. Ob 7.00 je bila na urniku jutranja telovadba, nato žrebanje skritega prijatelja in prvi pohod. Sprehodili smo se mimo Mariborske koče do slapu Skalca. Na poti smo opazovali svetlikajoče se kamne (pozneje smo izvedeli, da gre za blestnike) in prečkali več manjših potočkov, ki so posebnost Pohorja. Ko smo prišli do slapu, smo se po ozki poti v strnjeni koloni en po en spustili do petmetrskega slapu, katerega je obdajala mavrica. Po ogledu smo se odpravili do razglednega stolpa Maribor in nazaj do doma. Vmes smo našli še kakšno gobo in borovnice, ki so rasle ob poti. Po kosilu smo se zbrali v jedilnici, saj je bilo na sporedu pisanje razglednic, sledili sta delavnici o planinskih vozlih in primerni opremi za hojo v planine. Pred večerjo smo še ponovili imena, da smo si jih zapomnili.

V ponedeljek, 14. avgusta, so nas animatorji vrgli pokonci že ob 6.30, saj je bil na urniku celodnevni pohod. Nekoliko zaspani smo se zbrali na igrišču na jutranji telovadbi, sledil je zajtrk in priprava na turo. Opravili smo krožno pot do Lovrenških jezer, ki pravzaprav niso jezera, ampak šotna barja. Ker je bilo na Lovrenških jezerih veliko turistov, se tu nismo dolgo zadrževali. Hitro smo se povzpeli do razglednega stolpa, nato pa se odpravili proti Rogli. Vmes smo spotoma utrgali kakšno borovnico, ki so kar vabile, da jih pojemo. Po daljši pavzi na Rogli je sledil najboljši del tega dne. Odpravili smo se do zimsko-letnega sankališča Zlodejevo, kjer je vsak, če je le želel, dobil tri vožnje s sanmi. Zaposleni na sankališču nam je najprej razložil, kakšna so pravila in kako se upravlja s sanmi. Nato pa akcija! Prvo vožnjo smo vozili nekoliko previdneje. Ostale pač ne. In pri tem glasno spuščali zvoke navdušenja! Ko smo prišli v dom, smo imeli večerjo, nato pa prost večer. Nekateri so igrali odbojko, košarko ali družabne igre. Najmlajši so se družili ob tabornem ognju, kjer so pod nadzorom Janeza kurili taborni ogenj. Kako so uživali!

Tudi torek, 15. avgust, se je začel z ustaljeno rutino, ki ji je sledil pohod do Ruške koče na Arehu. Ko smo prispeli do koče, smo se namestili v bližino stare cerkve. Iz nahrbtnika smo vzeli malico in pijačo. Tokratna malica je bil čokoladni namaz, zato je bilo marsikateremu žal, da si v domu ni vzel kakšnega kosa kruha viška. Dodeljen prosti čas smo različno izkoristili: eni za poležavanje na soncu, drugi za obisk koče, kjer so odtisnili žig v planinski dnevnik, tretji so igrali karte. Po kosilu so bile na vrsti delavnice iz planinske šole, ki so jih vodili vodniki: prva pomoč, živalstvo in rastlinstvo, planinske poti, gibanje ob vrvni ograji, gorska pokrajina, vremenoslovje, nevarnosti v gorah in orientacija. Medtem so animatorji že pripravljali večerno delavnico. Odločili so se, da nam priredijo čisto pravo modno revijo. Vsaka soba je izžrebala osebo, ki so jo morali predstaviti na modni pisti. Določili so komisijo, ki je naše modne stvaritve strokovno ocenila. Na njej je zmagala taborska ekipa, ki je uprizorila Planinsko babico napade medved. Sledil je plesni večer. Joj, kako smo plesali na makareno, kavboje in Indijance ter cikcak!

V sredo, 16. avgusta, so nam animatorji pripravili jutranjo budnico, ki nas je dobesedno vrgla pokonci! S pokrovkami in kuhalnicami so pridrveli v sobe in začeli razbijati. Sledila je nekoliko drugačna jutranja telovadba. Animator Matija se je prelevil v koreografa in skupaj smo odplesali pet pesmi. Zmagala je Gangam Style. Po zajtrku smo se odpravili v dolino, v Adrenalinski park Betnava, kjer smo preživeli večji del dneva. Po kosilu je bila na programu olimpijada. Vsaka skupina si je morala določiti svoje ime, svojo zastavo in svoj slogan. Igre so bile zelo zanimive. V borbenem duhu smo pridelali več manjših poškodb. Po večerji so nas razdelili na dve skupini po starosti. Mlajši so poslušali nočno pravljico, ki so jo začeli pri tabornem ognju in končali z lovom na zaklad. Starejša pa so se pomerili v igri "čuvanje ognja". Ko sta se obe skupini vrnili k tabornemu ognju, smo se odpravili k nočnemu počitku.

Tudi četrtek, 17. avgust, se je začel z utečeno rutino. Tokratna telovadba je bila v obliki joge. Kako smo se raztegnili! Po zajtrku smo izvedeli, da nas dopoldne čakajo pisni testi in orientacija na terenu. Štiri strani dolga testna pola, ki je od nas zahtevala splošno poznavanje orientacije, varnosti v gorah, GRS, poznavanje gorske pokrajine, varovanja gorske narave ter poznavanje teorije o planinskih poteh, je bila za nas, stare mačke v orientacijskih tekmovanjih, otročje lahka. Ko smo končali s pisanjem, je vsaka skupina dobila zemljevid, kompas in kontrolni list, na katerega so nam vodniki, ki so bili na živih točkah, zapisali število doseženih točk na ustnem delu. Tudi tokrat smo se Taborčani izkazali v znanju! Po kosilu smo se razporedili v dve skupini. Starejši so odšli na plezališče Pruh pri Lovrencu na Pohorju, kjer smo plezali različne smeri. Druga skupina pa je imela bolj sproščujoče popoldne, saj so si najprej ogledali film, nato pa se igrali različne igre z žogo in posedali ob tabornem ognju. Zvečer je sledil turnir v odbojki, v katerem so se pomerile ekipe Vodstvo, Udeleženci in Animatorji. Zmagala je ekipa Vodstvo.

Predzadnji dan tabora, petek, je tradicionalno namenjen plavanju na bazenu. Tokrat je bilo to kopališče na Mariborskem otoku. Mlajši udeleženci so neskončno uživali v vodi in vožnji po toboganu, starejši pa tudi. Ker smo na kopališču preživeli skoraj celo dopoldne in del popoldneva, smo vmes imeli malico. Vam zaupamo anekdoto? Ko so nam vodniki postregli z mamljivo malico, so se med nas, udeležence, pritihotapili drugi obiskovalci, a smo jih odgnali. Dobrot, ki jih naredijo naši odlični kuharji, pač ne bomo delili. Po poznem kosilu je sledilo zelo pestro popoldne. V letošnjem taboru smo imeli veliko talentov, ki so jih na prireditvi pokazali. Slišali smo več smešnih vicev, avtorske rap komade, videli plesne točke in še in še. Po večerji smo organizirali še dogodek, brez katerega pravega planinskega tabora ni! To so  planinske poroke. Sam obred in priprave nanj popestrijo dogajanje in izzovejo veliko smeha in dobre volje. Bodoči planinski ženini in planinske neveste so imeli pol ure časa, da so se primerno uredili. Za izdelavo poročne obleke so uporabili vse, kar so imeli pri sebi. Tokrat se je na taboru poročilo rekordno število parov, mislim, da smo jih našteli kar osem. Preden smo se poslovili od petka, smo se odpravili še v jedilnico. V času tabora so namreč kar štirje udeleženci slavili rojstni dan, zato smo jim ob koncu tabora pripravili torte ter jim zapeli Vse najboljše ter čestitali. Seveda ni ostalo niti koščka slastne torte.

Že je bila tu sobota, ki je navadno namenjena pospravljanju, razdelitvi nagrad za sodelovanje v različnih igrah in orientaciji. Po razdelitvi sladkih nagrad je sledilo razkritje skritega prijatelja, ki nas je razvajal cel teden. Nazadnje smo izvedli še planinski krst, do katerega je upravičen vsak udeleženec, ki se prvič udeleži planinskega tabora. Vsak udeleženec si je moral planinskega botra, ki ga je držal, ko ga je rabelj Matjaž krstil. Hkrati je dobil še dodeljeno planinsko ime. Vsi udeleženci so dobili krstni list in spominski lonček (namesto majice). Po kosilu smo še pospravili kuhinjo in jedilnico, nato pa počakali na avtobusa, ki sta nas odpeljala proti domu, kjer so najmlajše starši že nestrpno pričakovali.

Morda smo malo pretiravali v zapisu, ampak doživetij, ki so jih naši udeleženci doživeli, ne moremo zapisati na kratko. Tudi njihovi pisni izdelki, ki so jih tekom tabora mladih planincev izdelali, niso bili skopi. Ob tej priložnosti bi se želela zahvaliti vsem sovodnikom, animatorjem, kuharjem, ekonomom ter udeležencem. Hvala tudi donatorjem, ki ste nam omogočili, da smo lahko otrokom ponudili kar največ! Hvala, da smo spisali čudovito zgodbo, ki mi bo še dolgo ostala v spominu. Upam, da se vidimo tudi prihodnje leto.

Foto: Maja Sirše, Matjaž Cvikl, Renata Verbič, Klavdija Šeruga, Peter Marko

V imenu PD Tabor, Maja Sirše