• Predstavitev - zgodovina Tabora

• · zgodovina
• · novejša zgodovina

Dokazi o poselitvi območja, ki ga danes obsega občina Tabor, so znani vsaj že iz rimskih časov, saj je prek Tabora in prelaza Presedlje tekla trasa rimske ceste med Celejo in Emono. Po zatonu rimskega imperija so se na območju današnje Slovenije naselili Slovani. V dobi na prehodu med rimskim cesarstvom in srednjim vekom je stalo na Krvavici utrjeno naselje iz Železne dobe. Med izkopavanji v letu 1997 so tam našli več kot sto različnih predmetov, ki so datirani pretežno v čas med 4. in 5. stoletjem.

V srednjem veku postanejo lastniki zemlje okrog Tabora žovneški gospodje, iz katerih izhaja rodbina celjskih grofov. V posesti celjskih grofov je bil tudi grad Ojstrica s pripadajočimi posestmi. Kdaj so grad Ojstrica pozidali, ni znano, v pisnih dokumentih pa je prvič omenjen leta 1288 v listini Margarete Žovneške. Grad je znan po zgodbi Veronike Deseniške, ki je bila na gradu dlje časa zaprta in nato leta 1428 tudi umorjena. 1456 so grad Ojstrica od celjskih grofov nasledili Habsburžani, nato pa se je na gradu do leta 1565 zamenjalo več upravnikov in lastnikov. Takrat preide grad v lastnino rodbine Schrottenbachov. Ti so pod starim gradom postavili novo domovanje, dvorec (graščino) Ojstrica, ki so jo imenovali tudi Spodnja Ojstrica. Za gradnjo so verjetno uporabljali tudi material, ki so ga dobili z rušenjem starega gradu. V letu 1610 je ojstriško gospoščino prevzel Feliks Schrottenbach, ki je od podložnikov zahteval vedno več tlake in davčnih obveznosti, kar je med podložniki povzročalo vedno večje negodovanje. V letu 1632 so podložniki poslali prve pritožbe na deželno knežjo komisijo, vendar se njihov položaj ni bistveno popravil, kar je v letu 1635 pripeljalo do velikega kmečkega upora, ki se je od Ojstrice razširil tudi proti Savinjski dolini, Šoštanju, Zasavju. Upor je maja 1635 zadušila vojska iz Vojne krajine.
Po letu 1710 je Ojstrica spet zamenjala več lastnikov, med katerimi je bil pomemben grof Johan Gaisbruck iz Novega Celja, ki je v bližini graščine postavil prvo steklarno na tem območju. Zadnji lastnik graščine je bila rodbina Piussi. Ti so pri Ojstrici postavili parno žago in za takratne čase zelo sodoben obrat za izdelavo furnirja. Po 2. s.v. je bilo posestvo nacionalizirano, v šestdesetih letih pa so graščino podrli, material pa porabili za gradnjo okoliških kmetij.